01 500 11 90
Prijava
01 500 11 90

InSight 2015/02 - Tek je Natašina strast

Tek je Natašina strast, letos je padel polmaraton

Na prvi pogled je bilo povsem običajno oktobrsko megleno nedeljsko jutro v prestolnici. Kar pa je daleč od resnice. Kratek sprehod v smeri središča Ljubljane je razkril množico navdušencev, oblečenih v tekaška oblačila. In razlog je bil preprost – v mestu se je odvijal tekaški praznik, 20. Ljubljanski maraton. In med njimi je bila tudi ekipa tekačev podjetja GLS Slovenia.

Letošnji maraton se bo še v posebnem spominu vtisnil Nataši Dornik, ki v je del družine GLS že desetletje, trenutno pa v podjetju prvenstveno skrbi za kontrolo kvalitete.

tek.jpg

Začetnica, ki se je lotila ‚21-tke‘
Nataša, v svetu tekačev še ‚začetnica‘, je namreč strastna tekačica. In kljub temu, da je začela teči šele pred dvema letoma, se je že letos pognala po dobrih 21 kilometrov dolgi trasi največjega tekaškega praznika pri nas.
»To je bila izkušnja, ki jo je težko opisati z besedami. Bilo je neopisljivo,« se spominja Nataša. Ciljno črto je po 21 kilometrih Nataša pretekla z visoko dvignjenimi rokami in - kljub utrujenosti - s širokim nasmehom na obrazu. Njeno zmagoslavje po ‚21-tki‘ je bilo popolno: ne le, da je pretekla polmaraton do cilja, ampak ji je to uspelo brez večje krize in ves čas z enakomerno hitrostjo.

Nataša je s tem uresničila svojo željo, si dokazala, da zmore in hkrati izpolnila obljubo, ki jo je lansko leto dala družini po koncu 10-kilometrskega teka. Da, že lani je Nataša, ki si je komaj dobro obula tekašče copate, na Ljubljanskem maratonu
pretekla rekreativni, 10 kilometrov dolg tek. »Čeprav sem bila pripravljena že na 21 kilometrov, sem si rekla, da grem prvič na desetko,« pravi danes Nataša. Ko je lani pritekla v cilj so bile prve Natašine besede: »V istem dahu, ko sem pretekla ciljno črto, sem možu in hčerki dejala: ‚Naslednje leto pa 21-tka‘«.

Tek je postal njena strast Natašina tekaška zgodba se je začela, ko je po rojstvu želela izgubiti nelak kilogramov telesne teže, ki jih je pridobila med nosečnostjo. »Imam dva otroka, punčko, staro sedem let in fantka, starega dve leti. Po drugem porodu sem s težavo izgubljala pridobljene kilograme in sem razmišljala, s čim naj se ukvarjam, da bi poskrbela zase. Seveda ob upoštevanju, da je doma tudi dojenček. In sem začela teči z vozičkom. Ko je bil sin star dobrega pol leta, sem tekla dva do dva in pol kilometra. Ko pa sem toliko napredovala, da sem lahko tekla že po pol ure - takrat sem se tudi že vrnila v službo - sem si prilagodila urnik tako, da sem tekla zvečer. In to počnem še danes,« pripoveduje Nataša o nepričakovanem odkritju svoje strasti.

Morda je še bolj zgovoren podatek, da je v prvem letu od 365 dni tekla 362 dni. »Nisem tekla le za božič, novo leto in na eni od službenih poti, ker to pač ni bilo mogoče. Sicer pa sem tekla vsak dan – v dežju, snegu, žledu ... No, edino ob toči ne,« se tekaških začetkov živo spominja Nataša, ki danes teče najmanj petkrat tedensko.

Ko gre »vse narobe«, si najbolj želi le teči Priznava, da si življenja brez teka ne predstavlja več. Nima težav z motivacijo in si v trenutkih, ko gre »vse narobe«, najbolj želi le teči. »Ob takšnih dnevih komaj čakam, da pridem domov, ker grem takoj teči, da se znebim stresa in živčnosti. S tekom si vrnem pozitivno energijo. Ker to vem, ne čakam na motivacijo. Točno vem, kakšni so občutki, kakšne volje bom, ko pridem s teka. To lahko primerjam le s tableti in glavobolom: ko te boli glava, veš, da te bo nehala boleti, ko vzameš tableto. Tako se tudi jaz s teka vrnem prenovljena. Ne bom ‚nakladala‘ o občutkih, o vplivu na stres … To ti da občutek, da nekaj narediš zase,« je jasna Nataša.

Najlažje bi bilo ležati na kavču in jesti čips... Stvar, ki jo je pri teku presenetila je tudi, da je po teku po dežju domov prišla še boljše volje. »Tega nihče ne ve, dokler ne poskusi. Sam se bi se sicer zdiš malce ‚prifrknjen‘, ko tečeš po dežju, ampak ni tako... Dobiš samozavest in si ponosen nase, ko vidiš, kaj si sposoben narediti. Ker najlažje bi bilo ležati na kavču in jesti čips. ..« napol resno in napol v šali doda Nataša.

Ne ustavijo jo niti nizke zimske temperature. »Tekla sem tudi pri minus 15 stopinjah Celzija. S šalom, kapo in rokavicami, si kot zombi, ampak je super, saj se med tekom segrevaš,« se smeji Nataša. Iz skromnih začetkov si je Nataša v dveh letih »pritekla « polmaraton. Da je pretekla dolžino petih kilometrov, je potrebovala šest mesecev.. Ko je to dosegla, si je zadala nov cilj – deset kilometrov.

In kako je prišla do polmaratona? Eden od povodov za odločitev za tek na 21 kilometrov je bila - poleg premagovanja samega sebe - tudi Natašina hčerka. » Z družino smo gledali Ljubljanski maraton. Takrat sem tekla teden dni, z vozičkom. Hčerki sem rekla: ‚Zapomni si nekaj - naslednje leto bom tekla tu‘.« Nataša je besedo držala in letos pretekla 21 kilometrov.

Kaj pa 42 kilometrov? Pravi, da ne teče na čas ali uvrstitev, ampak iz užitka. Zaenkrat ne čuti želje, da bi se lotila 42-tke, ampak, kdo ve... »Morda ko bodo otroci starejši in bom imela več časa.«